Imamo dijaka- in zdaj je čas, da odgovornost počasi postane njegova

Imamo dijaka – in zdaj je čas, da odgovornost počasi postane njegova

Prehod v srednjo šolo je velika sprememba. Za dijaka, pa tudi za njegove starše.

Naenkrat je več predmetov, več učiteljev, več različnih zahtev, več preverjanj znanja in predvsem – veliko več odgovornosti. Kar je bilo v osnovni šoli še mogoče spremljati, preverjati in urejati skupaj z otrokom, mora počasi postajati njegova skrb.

In prav tukaj se starši pogosto znajdejo pred dilemo:

Koliko naj še pomagam? Kdaj naj se umaknem? Kaj pa, če brez moje pomoči ne bo zmogel?

Odgovor ni vedno preprost. Samostojnost namreč ne nastane tako, da otroka nekega dne preprosto pustimo samega.

Samostojnosti se učimo.

Ne prevzemimo odgovornosti, ki pripada dijaku

Ko ima mladostnik težave z organizacijo, učenjem ali načrtovanjem, je zelo mamljivo, da starši vskočimo.

»Kdaj imaš test?«
»Si že naredil domačo nalogo?«
»Jutri imaš spraševanje, si se že učil?«
»Kaj moraš sploh narediti za ta teden?«

In če vidimo, da ne gre, lahko hitro naredimo še korak več – napišemo načrt, določimo, kdaj naj se uči, preverimo, ali je vse naredil, ga spomnimo na vsako obveznost …

S tem mu sicer za trenutek olajšamo življenje, vendar lahko nehote prevzamemo tudi nekaj, kar bi se moral počasi učiti sam: upravljanje lastnega dela in časa.

Zato je pri dijaku pomembno vprašanje:

Ali mu pomagam narediti nalogo ali mu pomagam, da bo nekoč znal nalogo organizirati sam?

To sta dve zelo različni obliki pomoči.

Od »Kaj moraš narediti?« k »Kako boš to naredil?«

Namesto da starš vodi celoten proces, lahko začne odgovornost počasi vračati dijaku.

Namesto:

»V četrtek imaš matematiko, v petek angleščino. Danes se moraš učiti matematiko.«

lahko vprašamo:

»Kaj te čaka ta teden?«

Nato:

»Kaj boš moral narediti najprej?«

In še:

»Kako si boš razporedil čas?«

Morda bo njegov načrt drugačen od našega. Morda ne bo popoln. In prav to je pomembno.

Če mu nikoli ne dovolimo, da načrtuje sam, se načrtovanja ne more naučiti.

Včasih mora mladostnik tudi izkusiti, da določena odločitev ni bila dobra. Če je pozabil na učenje in je dobil slabšo oceno, je lahko to pomembna izkušnja – če mu ob tem ne odvzamemo odgovornosti in ga ne ponižujemo.

Napaka je lahko priložnost za vprašanje:

»Kaj bi naslednjič naredil drugače?«

ne pa:

»Saj sem ti rekla.«

Pomoč naj bo toliko velika, kot jo potrebuje

Pri samostojnosti ne gre za to, da dijaku pomoč preprosto odvzamemo.

Nekateri mladostniki bodo potrebovali več podpore. Še posebej tisti, ki imajo težave z izvršilnimi funkcijami, pozornostjo, organizacijo, učenjem ali drugimi izzivi.

Takrat je pomembno, da pomoč prilagodimo in jo postopoma zmanjšujemo.

Najprej lahko skupaj pogledamo vse obveznosti.

Potem skupaj določimo prioritete.

Nato naj dijak sam pripravi svoj načrt, mi pa mu pomagamo preveriti, ali je izvedljiv.

Kasneje morda potrebuje samo še vprašanje:

»Kako gre tvoj načrt? Potrebuješ pri čem pomoč?«

In nekoč morda niti tega ne bo več potreboval.

To je bistvo postopnega osamosvajanja.

Cilj ni, da starš čim prej ne pomaga več. Cilj je, da dijak postopoma potrebuje vedno manj pomoči.

Organizacija ni nekaj, kar bi morali vsi obvladati sami

Včasih od mladostnika pričakujemo, da bo znal vse samo zato, ker je že dovolj star.

A starost sama po sebi še ne prinese dobrih organizacijskih veščin.

Načrtovanje, postavljanje prioritet, razdelitev večje naloge na manjše korake, ocenjevanje potrebnega časa in spremljanje lastnega napredka so veščine, ki se razvijajo.

Zato mu lahko pri tem pomagamo – vendar tako, da ne organiziramo namesto njega.

Na primer:

Namesto:
»Danes se moraš učiti tri ure.«

Raje:
»Koliko časa misliš, da potrebuješ za to snov?«

Namesto:
»Najprej naredi matematiko, potem biologijo.«

Raje:
»Kaj je danes zate najbolj pomembno?«

Namesto:
»Spet si vse pustil za zadnji dan.«

Raje:
»Kaj se je zgodilo, da ti je zmanjkalo časa? Kaj lahko naslednjič spremeniš?«

S takšnimi vprašanji mladostnika učimo razmišljati o lastnem delu.

In kaj, ko potrebuje pomoč pri učenju?

Tudi tukaj je pomembno, da ne naredimo namesto njega.

Če dijak reče:

»Ne razumem.«

je lahko prvi odgovor:

»Povej mi, česa ne razumeš.«

Ne rešujmo takoj.

Najprej ugotovimo, kje se je ustavilo njegovo razumevanje.

Morda ne razume navodila. Morda ne zna povezati znanja. Morda ne ve, kako se lotiti učenja. Morda je snovi preveč in ne ve, kje začeti.

Če prosi za pomoč, mu jo seveda ponudimo.

Toda poskusimo mu pomagati tako, da bo naslednjič znal narediti korak sam.

To pomeni manj:

»Tako naredi.«

in več:

»Kako bi se lahko tega lotil?«

»Kaj že znaš?«

»Kaj bi lahko naredil kot prvi korak?«

Ne pozabimo: dijak ni več osnovnošolec

Včasih moramo kot starši sprejeti, da se je odnos spremenil.

Dijak potrebuje manj nadzora in več zaupanja.

To ne pomeni, da nas ne potrebuje.

Ravno nasprotno.

Potrebuje nas na drugačen način.

Ne več toliko kot organizatorja njegovega šolskega življenja, ampak kot nekoga, ki mu pomaga razmišljati, ko se zatakne.

Kot nekoga, ki verjame vanj tudi takrat, ko sam še ni prepričan vase.

In kot varno oporo, h kateri se lahko vrne, ko potrebuje pomoč.

Poskusimo letos nekaj preprostega

Namesto da vsak dan vprašamo:

»Si se učil?«

poskusimo občasno vprašati:

»Kako ti gre?«

Namesto:

»Kaj imaš jutri?«

poskusimo:

»Kako si si razporedil ta teden?«

In namesto da takoj ponudimo rešitev:

»Želiš, da skupaj pogledava, kje se je zataknilo?«

Morda se bo sprva zdelo, da gre vse skupaj počasneje.

Morda bo naredil kakšno napako.

Morda bo kakšen test slabše napisan.

Toda če mu s tem pomagamo razvijati sposobnost, da sam načrtuje, se organizira, prepozna težavo in poišče rešitev, mu dajemo nekaj, kar bo potreboval še dolgo po koncu srednje šole.

Naša naloga ni, da namesto mladostnika vodimo njegovo pot.

Naša naloga je, da hodimo ob njem toliko časa, da bo znal po njej hoditi sam.

In ko se bo kdaj ozrl nazaj in rekel:

»Ne vem, kako naj se tega lotim.«

je morda najdragocenejši odgovor:

»Prav. Poglejva skupaj. Potem pa poskusi ti.«

Hiša uspeha

Včasih dijak ne potrebuje več nadzora. Potrebuje pomoč pri tem, da razume, kako se organizirati, kako se učiti in kako postopoma prevzeti odgovornost za svoje delo.

V Hiši uspeha lahko skupaj z dijakom poiščemo načine, ki mu bodo pomagali postajati bolj samostojen – pri organizaciji, načrtovanju, učenju in soočanju z učnimi izzivi.