Specialna pedagoginja z disleksijo: ˝Otroci so več kot njihove težave ˝

1. Za začetek – Kako bi se predstavili staršem in otrokom, ki vas morda prvič srečajo? Kaj vas osebno navdihuje pri delu z otroki in mladostniki?

Sem Kristina Zupančič, specialna pedagoginja, ki že 25 let iščem poti do otrok, do njihovih močnih področij, gradim njihovo samozavest in jim pomagam pri njihovih izzivih – da jih spoznajo, sprejmejo ter najdejo načine, kako jih lahko premagajo. Pomembno mi je tudi, da razumejo, da so veliko več kot njihove težave.

Vsakič znova sem presrečna, ko z otrokom najdem stik, ko vidim, da mi zaupa, in ko opazim njegov nasmeh ob spoznanju, da nekaj zmore in da je lahko pri nečem uspešen.

2. Kaj vas je pripeljalo v poklic specialne pedagoginje?

O tem sem veliko razmišljala in odgovorov je verjetno več. Ena izmed pomembnih stvari pa je zagotovo ta, da imam disleksijo, ki me je v času mojega šolanja močno zaznamovala. Šolski sistem dislektikom ni posebej naklonjen – ne danes, v preteklosti pa še toliko manj – zato sem se morala v šoli velikokrat boriti tako s sistemom kot tudi s svojo šibko učno samopodobo.

Imela sem veliko srečo, da sem doma dobila dobro podporo. Vse te majhne borbe so me naredile odločnejšo in bolj sočutno ter v meni prebudile željo, da pomagam tudi drugim in jim omogočim, da bi skozi življenje hodili po lažji poti.

3. Kako bi preprosto razložili, kdo je specialni pedagog in kaj je njegov glavni namen?

Naše področje delovanja je zelo široko. Segamo na različna področja življenja in se ukvarjamo z učenjem za življenje, učnimi izzivi in razvojnimi posebnostmi.

Če poskušam posplošiti, bi rekla takole:
specialni pedagog je strokovnjak, ki ima znanja s področja pomoči otrokom in odraslim z različnimi posebnimi potrebami ter s pomočjo teh znanj išče poti, kako jim pomagati pri razvoju močnih področij ter pri premagovanju oziroma kompenzaciji njihovih težav.

4. Imate tudi specialna znanja iz senzorne integracije. Kaj je to in zakaj oziroma kako lahko koristi otroku?

Senzorna integracija je način, kako možgani sprejemajo, razvrščajo in povezujejo informacije iz vseh čutil (vid, sluh, dotik, gibanje, ravnotežje), da otrok razume svet in se nanj ustrezno odziva.

Lahko si jo predstavljamo kot dirigenta orkestra: ko čutila igrajo usklajeno, je otrok miren, zbran ter se lažje uči in igra.
Če senzorna integracija ne deluje dobro, so lahko dražljaji za otroka premočni ali prešibki, kar se lahko kaže kot nemir, težave s koncentracijo, nerodnost ali čustveni izbruhi.

Dobro razvita senzorna integracija otroku pomaga pri samoregulaciji, učenju, gibanju, socialnih odnosih in občutku varnosti v lastnem telesu. Pomembno je vedeti, da takšno vedenje ni namerno ali posledica slabe vzgoje, temveč odraz tega, kako otrokovi možgani obdelujejo čutne informacije.

5. Zakaj starši poiščejo vašo pomoč in kako izgleda prva obravnava?

Name se večinoma obračajo starši otrok z učnimi težavami v osnovni šoli, ki ne vedo, kaj je vzrok teh težav, in si želijo specialnopedagoško diagnostiko.

Prva obravnava je običajno sestavljena iz razgovora s starši in otrokom. Ta mi omogoča, da ugotovim, kako starši vidijo svojega otroka, kje prepoznavajo njegova močna področja in kje njegove šibkosti. Pomemben del prvega srečanja je tudi pogovor z otrokom, kjer ugotavljam, kako sam doživlja svoje močne strani in izzive.

6. Kaj vključuje specialnopedagoška diagnostika?

Specialnopedagoška diagnostika vključuje celosten proces ugotavljanja posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka ali mladostnika. Običajno zajema več med seboj povezanih korakov: anamnezo (razvojne posebnosti), pogovor s starši, pregled obstoječe dokumentacije ter ocenjevanje različnih razvojnih področij – kognitivnega razvoja (pozornost, spomin), motoričnih sposobnosti (groba in fina motorika), govorno-jezikovnega razvoja, socialno-čustvenega funkcioniranja ter branja, pisanja in računanja.

Pri tem uporabljamo standardizirane in nestandardizirane teste ter vprašalnike. Na koncu sledi interpretacija rezultatov in priprava strokovnega poročila, ki vsebuje opis ugotovitev, predloge prilagoditev in podpore ter razlago ugotovitev staršem.

7. Katere učne težave najpogosteje opažate? Kdaj je pravi čas za pomoč?

Najpogosteje se srečujem z otroki, ki imajo težave s pozornostjo in koncentracijo ter z različnimi primanjkljaji na posameznih področjih učenja. Opažam tudi, da se pri skoraj vseh otrocih, ki pridejo na obravnavo, kažejo določeni izzivi na področju senzorne integracije.

Starši težko sami prepoznajo specifične učne težave, lahko pa opazijo, da ima otrok na določenih področjih izrazite izzive. Če posumijo na kakršen koli primanjkljaj, je zelo pomembno, da se o tem najprej pogovorijo z vzgojiteljico v vrtcu ali učiteljico v šoli, ki otroka vidi tudi v drugem okolju in ima vpogled v razvojne ter učne zahteve.

Če tudi strokovni delavci opažajo izzive, je to jasen znak, da starši poiščejo strokovni nasvet, pomoč in po potrebi diagnostiko. Pomoč je najučinkovitejša, če je zgodnja, zato je pomembno, da ne čakamo, da bo »minilo samo od sebe«.

8. Kako poteka individualna specialnopedagoška obravnava pri vas?

Moja obravnava je vedno zelo individualna. V prvi vrsti se osredotočam na korekcijo primanjkljajev, gradnjo pozitivne samopodobe ter iskanje individualnih učnih strategij. Uporabljam različne oblike in metode dela, prilagojene starosti, potrebam in izzivom posameznega otroka.

9. Kateri uspehi otrok so se vas osebno najbolj dotaknili?

Moje delo je dolgoročno in uspehi prihajajo postopoma, z majhnimi koraki. Vedno pa me razveseli, ko vidim, da otrok napreduje, razvija zaupanje vase in v svoje sposobnosti ter se ne enači več zgolj s svojimi neuspehi.

10. Kako gradite samozavest, občutek uspeha in varnosti pri otrocih?

Vsak otrok veliko zna in veliko zmore – le opaziti moramo to. Ne smemo se osredotočati samo na šibkosti, temveč tudi na majhne uspehe in jih narediti velike. Neverjetno je, kaj se v otroku prebudi, ko spozna, da nekaj zmore: postane vedoželjen in motiviran.

Hkrati je zelo pomembno, da smo ob otroku tudi takrat, ko mu ne gre, da mu stojimo ob strani in mu pokažemo, da ima našo podporo tudi ob neuspehih. To so življenjske lekcije, ki otroka krepijo in gradijo njegovo notranjo moč.

11. Kaj bi svetovali staršem, ki sumijo na učne težave?

Učne težave so zelo širok pojem, zato je težko enoznačno odgovoriti. Pogosto je prvi znak to, da otrok določenih nalog ne mara ali se jim izogiba – naravno se namreč izogibamo stvarem, ki so nam težke.

Drugi pokazatelj je lahko, da otrok za naloge porabi zelo veliko časa, rezultati pa niso sorazmerni z vloženim trudom. Pomembno je tudi mnenje učitelja ali vzgojitelja, ki ima dober vpogled v otrokovo funkcioniranje v šolskem oziroma vrtčevskem okolju.

12. Je res vedno več otrok z učnimi težavami?

Res je, da število otrok s posebnimi potrebami narašča, vendar menim, da vzrok zagotovo ni otrokova lenoba ali nepripravljenost za učenje. Vzrokov je več. Kot družba smo postali bolj občutljivi za potrebe otrok in jim želimo pomagati, kar je prav. Hkrati pa smo morda nekoliko pozabili, da je učenje naporno in da zahteva trud.

Živimo v času tehnologije in hitrega tempa življenja, kar pomembno vpliva na otrokov razvoj. Vse to prispeva k temu, da vedno več otrok potrebuje dodatno podporo pri učenju. Če jo potrebujejo, jim jo moramo zagotoviti, hkrati pa razmisliti, kaj moramo kot družba spremeniti, da je bo v prihodnje manj.